PLAVANJE ZA OSEBE S POŠKODBAMI VIDA

 

Voda nudi učinkovito okolje za osebe s poškodovanim vidom. V bazenu se slep otrok lahko nauči obliko, shemo lastnega telesa in prostora, z uporabo konkretnih referenčnih točk (npr. nivo vode, zid, površina in lestev).


Za delo v bazenu z osebami s poškodbami vida je potrebno splošne principe in strategije le malo prilagoditi.

 

Pomembno je poudariti, da se osebe s poškodbami vida pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih poslužujejo ostalih čutil, da bi čim bolj nadomestili pomanjkanje vizualnih informacij. To dejstvo je vsekakor potrebno jemati kot olajševalno okoliščino pri delu v vodi z osebami s poškodbami vida. Že obstoječe življenjske navade je potrebno nadgraditi z novimi izkušnjami v vodi ter povečati učinkovitost uporabe informacij čutil.

 

Osebe, ki imajo zelo majhen procent vida, ali samo prepoznavajo svetlobo, je potrebno opogumljati, da učinkovito koristijo svoje vizualne potenciale, pa čeprav se nam lahko v prvem trenutku to zdi brez pomena. Ob strokovnem nadzoru in programirani vadbi preostalega vida praktično slepih oseb lahko pride do izjemnih rezultatov pri zaznavanju referenčnih točk v in okrog bazena, kar tem osebam daje velik občutek samozaupanja in samostojnosti. Te referenčne točke so lahko refleksija vode v bazenu, okna, luči ali drugi izvori svetlobe, zelo očitni vizualni kontrasti predmetov močnih barv, pripomočki in podobno.

 

Avditivni (slušni) stimulansi so za vse osebe s poškodbami vida (za slepe in slabovidne) velikega pomena za nemoteno opravljanje vsakodnevnih aktivnosti. To percepcijo moramo maksimalno izkoristiti pri delu v bazenu. Najti in locirati bazen je ob pomoči slušnih zaznav zelo lahko, saj je sistem filtriranja vode (še posebno pri prelivnih bazenih, kjer se zelo jasno lahko določi rob bazena) zelo dober slušni stimulans. To osebam s poškodbami vida olajša gibanje okrog bazena, kot tudi v samem bazenu, kadar glava ni pod vodo. Kot pomoč pri vzdrževanju smeri v vodi ter kot znak za konec bazena, se lahko uporabi poljuben izvor zvoka, ki naj bo konstanten in razločen, dokler je glava plavalca nad vodo.

 

Zaznavanje dotikov (tip) je prav tako pomemben faktor pri zagotavljanju nemotenega funkcioniranja oseb s poškodbami vida. To percepcijo je zelo pomembno upoštevati od prvega srečanja osebe s poškodbami vida z bazenom in vodo. Vse s čimer osebe s poškodbami vida pridejo v kontakt in zaznajo s tipom je potrebno tudi verbalno opisati.

 

Orientacija in gibanje sta zelo pomembna faktorja v življenju oseb s poškodbami vida in zaradi tega moramo biti na to še posebno pozorni, ko načrtujemo vodenje oseb s poškodbami vida na bazen. Nujno se morajo spoznati s kompletno infrastrukturo bazena (kje se nahajajo vhod, slačilnice, tuši, toalete, bazen – dimenzije, globina, temperature vode, lestev za vhod v bazen…). V večini primerov je to povsem dovolj aktivnosti za prvo srečanje. Pri vsakem obisku bazena je vedno potrebno s tipom identificirati rob in v samem bazenu prepoznati vse predmete ali fizične spremembe, ki se nahajajo ob robu bazena. Zelo pomembno je upoštevati, da slepi in slabovidni sliko prostora gradijo po delih, medtem ko osebe, ki vidijo, zaobjamejo celotno sliko, šele nato jo razčlenjujejo po segmentih.

 

Glede na dosedanje izkušnje lahko ugotovimo, da se večina slepih in slabovidnih oseb lahko nauči vse štiri tehnike plavanja, vendar je zanje najbolj primeren svobodni stil - ena roka je vedno pred glavo, kar daje plavalcu občutek varnosti in zaščite. To metodo se lahko preslika tudi pri hrbtnem stilu, vendar je zelo pomembno, da se oseba s poškodovanim vidom privadi na vodo, na novo okolje. Pri tem ima percepcija izjemen pomen – slušna je pri hrbtnem plavanju v veliki meri otežena zaradi položaja glave in ušes. Prsno in delfin sta tehniki, ki ju slepi in slabovidni lahko obvladajo ravno tako dobro kot ljudje, ki vidijo, vendar je zaradi specifičnega položaja (izmenično pokrčene in stegnjene roke) glava del časa nezaščitena, kar lahko pripelje do poškodb glave in obraza v primeru udarca ob zid ali rob bazena. Za ti dve tehniki plavanja, kot tudi za orientacijo in gibanje na sploh (ki sta izjemnega pomena za nemoteno funkcioniranje oseb s poškodbami vida), je izredno pomembno, da so slepi in slabovidni dobro natrenirani in vzdržljivi.

 

Azur Kuduzović
Defektolog – inštruktor orientacije in gibanja slepih